Članki in enciklopedije

Šentjanževka

Latinsko ime:

Hypericum perforatum

Uporabni del:

Zel

Druga imena:

Grilavec, janževka, krčnica, zvonec, šentjanževa roža, krvočistnik

Splošni opis in zgodovina:

Šentjanževka je trajnica, ki lahko v višino doseže tudi do 70 centimetrov. Ima pokončna stebla, ki so v zgornjem delu razvejana. Listi so nasproti si ležeči, podolgovati, dolgi centimeter ali dva. So rumeno-zelene barve z razpršenimi, prosojnimi pikami žleznega tkiva. Pikice so vidne predvsem na svetlobi, kar daje listom perforiran videz, na katerega se nanaša tudi latinsko ime rastline. Vsak cvet je sestavljen iz petih cvetnih listov in je svetlo rumene barve, na površini cvetnih listov pa lahko opazimo črne pike. Cvetovi se pojavljajo na koncih zgornjih vej med pozno pomladjo pa vse do sredine poletja. Če cvetne brste zdrobimo, dobimo rdečkasto-vijolično tekočino.

Šentjanževka je bila uporabljena v zgodnjih predkrščanskih religijskih praksah v Angliji, o njej pa je bilo napisanih veliko legend. Zaradi svoje svetlo rumene barve je bila pogosto povezana s soncem. Že v starem veku so z njo zdravili somatske in psihične bolečine. V srednjeveški Evropi pa so ji prepisovali magične lastnosti – odganjala naj bi zle sile in hudiča.

Raba v prehrani in uporaba:

Šentjanževko lahko uporabimo za pripravo šentjanževega olja. Zmešamo 25 gramov cvetoče zeli in ½ litra olja, vse skupaj pa postavimo na sonce za približno 6 tednov. Ko se olje rdečkasto obarva ga precedimo in shranimo v zaprti posodi v temnem prostoru.

Pogosta je tudi priprava čaja iz šentjanževke, za katerega potrebujemo čajno žličko cvetoče šentjanževke, ki jo prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati vsaj 5 minut. Priporočljivo ga je uživati na tešče.

Pripravimo lahko tudi tinkturo, vino ali kopel.

Uporaba v zdravstvene namene:

Izvleček šentjanževke vsebuje vrsto različnih snovi, med drugim tudi hipericin, psevdohipericin, hiperforin, flavonoide in fenolno kislino, ki lajšajo številne zdravstvene težave.

Flavonoidi lajšajo bolečine in delujejo protibakterijsko. V cvetovih so biflavonoidi (biapigenin in amentoflavon), ki jih v drugih delih rastline ne najdemo. Amentoflavon deluje predvsem protivnetno in zdravi razjede.

Šentjanževka vsebuje tudi čreslovine katehinskega tipa (15 %) in procianidine. V žlezah listov, ki so videti kot prozorne pike, je hlapno olje (0,1–1 %). To olje vsebuje predvsem metilbutenol, ki je tudi v hlapnem olju hmelja. V svežih rastlinskih delih, predvsem v zrelih plodovih, so floroglucinski derivati kot npr. hiperforin (2–4 %), ki so po strukturi podobni učinkovinam hmelja in delujejo predvsem protivnetno in protibakterijsko, pa tudi antibiotično ter pomirjajo osrednje živčevje. Hiperforin je dobro topen v olju, zato je za zdravljenje vnete kože najbolj priporočljivo uporabiti oljni izvleček šentjanževke. Substance sorodne hiperforinu, izolirane iz sorodnih vrst, uničujejo celice raka debelega črevesja.

Šentjanževo olje lahko uporabljamo pri revmatičnih obolenjih udov, protinu, poškodbah, zlomih, zvinih, opeklinah in sončnih opeklinah, vnetjih kože, ranah, ki se počasi celijo, napetostih v predelu ramenskega obroča, bolečinah v križu, mišičnem useku in išiasu. Prav tako ga lahko uporabimo za odpravljanje črevesnih zajedavcev (predvsem glist), krčev in bolečin v želodcu ter črevesju.

Znano je, da šentjanževka mehča sluz in zdravi bolezni živčevja. Ker ima pomirjevalne učinke, jo vse pogosteje uporabljamo tudi pri zdravljenju motenj vegetativnega sistema in nekaterih depresivnih stanj. Raziskave kažejo, da čaj, pripravljen iz šentjanževke in baldrijana, uspešneje lajša simptome depresije in tesnobe kot uveljavljeno zdravilo diazepam.

Izvlečki šentjanževke imajo lahko stranske učinke, še posebej ob sočasnem jemanju zdravil, zato se je pred uživanjem priporočljivo posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom.

Pripravki iz šentjanževke utegnejo zmanjšati koncentracijo zdravil v krvi, kar zmanjša njihovo delovanje – to velja predvsem za zdravila, ki se presnavljajo preko jetrnega encimskega sistema. Zaradi zaviranja delovanja encimov, lahko šentjanževka vpliva na druga zdravila še približno dva tedna po prenehanju uživanja.

Ob sočasnem uživanju antidepresivov lahko šentjanževka poveča njihovo delovanje, kar lahko privede do nezaželenih stranskih učinkov, kot so povišan krvni tlak, znojenje, povišana temperatura in glavobol.

Nosečnim in doječim materam se uporaba šentjanževke odsvetuje.

Ali ste vedeli? Novejša dognanja:

Aktivne sestavine v šentjanževki imajo močan vpliv na regulacijo hormonov v telesu. Hipotiroidizem je ena najpogostejših ščitničnih motenj in izkazalo se je, da šentjanževka zmanjšuje njegove simptome, ščitnični žlezi pa pomaga urediti proizvodnjo normalne ravni hormonov.